Nova Kaledonija spada med otoke, ki bi ga lahko ob ogledu slik označili za raj na Zemlji. Otočje leži vzhodno od Avstralije, v jugozahodnem delu Tihega oceana in se ponaša z neskončnimi peščenimi plažami, skorajda prosojnim oceanom in bogato, neokrnjeno naravo. Kraj, ki bi ga marsikdo od nas z veseljem kdaj obiskal in imel vsaj za nekaj časa občutek, da je del narave in pripadajočega življenja, ki nas obdaja in na katerega lahko v tem hitro tempiranem svetu hitro pozabimo. A kot se še (pre)pogosto dogaja v današnjem času, tudi tukaj ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled.

V imenu dobička se namreč v Novi Kaledoniji odvijajo projekti ter dejavnosti, ki uničujejo naravno okolje otoka in s tem posledično vse, ki so od njega odvisni. Govorimo o uničevanju narave, morja ter ozračja, ki ga povzroča rudnik niklja. V izgradnjo in obratovanje rudnika naj bi vložili kar 6 milijard dolarjev, na leto pa naj bi izkopali 40.000 ton niklja. Vsa ta bogata in neokrnjena narava otočja naj bi po ocenah strokovnjakov v sebi »skrivala« kar 25 % preostale zemeljske zaloge niklja. Seveda moramo ljudje, ne glede na ceno, ki se morda ne meri v dolarjih, evrih ali ostalih valutah, se pa meri v kvaliteti življenja, zraka, ki ga dihamo, uničenih ekosistemih, požaganih drevesih in izničenih živalskih vrst, poskrbeti, da dostopamo in osvojimo te zaloge vrednega zemeljskega plina. Četudi je za to potrebna »umazana kemija«, kar se dogaja ravno v Novi Kaledoniji. Dragoceno kovino namreč pridobivajo s pomočjo žveplove kisline, pri čemer nastajajo nevarni ter strupeni odpadki, marsikateri izmed njih so celo radioaktivni, ki jih rudnik nato preprosto zavrže – le kam drugam kot v morje. Zaradi teh enostavno zavrženih toksičnih odpadkov umira koralni greben, ki se nahaja ob otočju in seveda tudi vse pestro morsko življenje, ki mu pripada. Posledično z uničevanjem morskega življenja propada tudi človeško, ki je odvisno od bogastva morja. Že dolga leta je namreč ribištvo ena izmed primarnih dejavnosti otoškega prebivalstva, saj je to edini vir dohodka in hrane. Včasih čist zrak je sedaj onesnažen z živim srebrom, ker rudniške elektrarne brez pomislekov kurijo premog. Otok, ki se je vselej lahko ponašal z največjo laguno na svetu, drugim najdaljšim koralnim grebenom, biološko raznolikostjo in enim izmed najbogatejših ekosistemov na Zemlji, lahko kaj kmalu postane le še eno gradbišče, ki ga je za svoje sebične in dobičkonosne težnje ustvaril človek. Takšna dejanja je potrebno ustaviti in se zavedati, da ne gre zgolj za problem »nekje drugje, daleč stran«, temveč je problem vseh nas, saj smo vsi prebivalci istega planeta.

Sedaj se namreč s tem, relativno nepoznanim, problemom ukvarjajo predvsem prebivalci Nove Kaledonije. Želja po ohranjanju okolja je s strani domačinov velika, željenih rezultatov pa na žalost ni. Ta 6 milijard vreden rudnik, ki so ga odprli leta 2010 je v pičlih sedmih letih delovanja zabeležil že nekaj uhajanj kislin, ob tem pa dela tudi z velikansko finančno izgubo. To je torej rudnik, ki ne le neizmerno ogroža okolje in s tem tudi človeško življenje, ne izpolnjuje niti predvidenih finančnih ciljev; in kar je še huje – francoska vlada jim je leta 2016 celo namenila posojilo!

Zaenkrat se torej za svoje neposredno okolje borijo v večini le prebivalci Nove Kaledonije, a moramo se zavedati, da je to problem, s katerim bi se morali spopadati mi vsi. Ne živimo namreč v izoliranem, nepredirnem mehurčku, v katerega nič ne more prodreti. Smo del enega sveta in od nas je odvisno, kako bomo zanj skrbeli.

Written by: Anja Kos

Related Case File Folder

Devastating Nickel Mining in New Caledonia