V zadnjem obdobju smo v Sloveniji priča pogostim razkritjem neodgovornega, če že ne škodljivega delovanja vladnih ustanov, odgovornih za zdravo življenjsko okolje. Posledično prihaja do vse pogostejšega nastajanja civilnih iniciativ in njihovega vse tesnejšega povezovanja oz. skupnega nastopanja v odnosu do državnih organov. K temu so pripomogle okoljske nesreče, kot sta nedavna požara smetišč, in mednarodna nagrada Uroša Macerla na področju okoljevarstvenega aktivizma.

Bolj odmevnim temam se je v zadnjih letih pridružilo tudi podjetje Termit d.d. (v nadaljevanju podjetje) iz Drtije pri Moravčah, ki že od leta 1961 koplje kremenov pesek za potrebe gradbene industrije. Podjetje je pred osamosvojitvijo Slovenije ustvarilo več kot 50 ha degradiranih zemljišč, ki so danes deloma v državni in deloma v zasebni lasti. Državni upravljalec – Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov - jih je desetletja prepuščal samodejnemu zaraščanju, vse dokler ni leta 2007 v vodstvu podjetja prišlo do kadrovske menjave. Z novim (aktualnim) direktorjem se je spremenila politika podjetja, ki je v duhu čim večje ekonomičnosti postala okoljsko agresivnejša. Podjetje je v želji po doseganju čim večje ekonomske učinkovitosti zanemarilo skrb za okolje in lokalno prebivalstvo izpostavilo ogrožanju zdravja. Naravno zaraščanje so pod pretvezo obvezne »sanacije« terena – v kar jih zavezuje obstoječa zakonodaja – prekinili in v opuščene izkope začeli odlagati, po mnenju odgovornih organov, nenevarne inertne odpadke v obliki predhodno pripravljenih zemljin, ki so jih razvili v sodelovanju z znanstvenimi inštituti. Z opazovanjem stanja na terenu so v resnici bodisi iz malomarnosti bodisi iz ekonomičnosti postopka odlagali in še odlagajo ogromne količine neprimerno ali sploh ne-zmešanih industrijskih odpadkov, kakršna sta žlindra in pepel.

okolica peskokopa (foto arhiv J.Kočar)

Klasični izkop kremenovega peska postaja zaradi izčrpanosti terena in razmer na mednarodnem trgu vse manj donosen. Zato so v podjetju odkrili tržno nišo in začeli intenzivno trgovati z industrijskimi odpadki. Hkrati se jim na deponiji kopičijo lastni odpadki, ki izvirajo iz predelave kremenovega peska, in odpadki s širšega območja Slovenije ter celo iz sosednjih držav, kot so Hrvaška, Italija in Bosna in Hercegovina. Že naravni kremenov pesek, ki ga podjetje izkopava, je lahko povzročitelj številnih bolezenskih stanj na dihalih, saj ga veter ob neugodnih vremenskih pogojih raznaša v okolico podjetja v obliki mikrodelcev. Z odlaganjem antropogenih odpadkov se ogroženost zdravja lokalnega prebivalstva še povečuje, saj slednje med drugim vsebujejo težke kovine in kancerogene snovi, kot so arzen, fenol ipd.

Za deponiranje industrijskih odpadkov je podjetje dobilo podporo aktualnega župana Občine Moravče in številne občinske svetnike. Občina je podprla ravnanje podjetja s prireditvijo prostorskega načrta in s stalno medijsko podporo. Pred leti so za izdelavo načrta ob pridobitvi okoljevarstvenega soglasja (OVS) s strani Agencije RS za okolje in prostor (ARSO) je podjetje najelo tri inštitucije: E-Net okolje, IRGO Consulting in Zavod za gradbeništvo Slovenije (ZAG). Navedena trojka je izdelala načrt, ki se v javnosti predstavlja kot podlaga za strokovno sanacijo opuščenih peskokopov. Od ARSO so uspeli pridobiti vso potrebno dokumentacijo. Na terenu se je t. i. sanacija izkazala za zavajanje javnosti, saj današnja »sanirana« podoba površja očitno odstopa od prvotne, naravne. Na območju t. i. sanacije je zrasla in še vedno raste klasična deponija industrijskih odpadkov, s čimer okolje postaja vse bolj degradirano in ne obratno.

"sanirano" območje (foto arhiv J.Kočar)

Na ZAG so pred leti iznašli izviren postopek mešanja različnih odpadkov, ki naj bi kemično in fizikalno povezal različne odpadne materiale, med katerimi izstopata žlindra in pepel, z namenom, da se nevarne sestavine iz le-teh ne bi izluževale v bližnji potok Stražnica, ki prečka deponijo in se čez dober kilometer izliva v osrednji potok Drtijščico. Postopek, imenovan »recikliranje«, ni izpolnil pričakovanj, tudi ni proizvedel sekundarnih snovi, ki bi bile uporabne za nove proizvode, saj se novonastali proizvod tersan bistveno ne razlikuje od vhodnih materialov, kar je smoter recikliranja. Izvajalci nočejo razumeti sanacije v smislu »zdravljenja« prizadete pokrajine, ampak dajejo dodatnemu zaslužku prednost pred učinkovito okoljsko sanacijo. Končna podoba »sanirane« pokrajine je bila v obliki virtualne predstavitve parkovnega gozda predstavljena na lanskem zboru krajanov. Iz obstoječih dokumentov in iz narave njihovega obratovanja je razvidno, da se vstopni materiali ne mešajo primerno ali pa sploh nič in jih v surovem stanju odlagajo na deponijo brez predhodnega vlaženja, kar ustvarja stresanju s tovornjakov do 30 m visoke oblake prahu, ki jih ob vetrovnem vremenu raznaša na okoliška kmetijska zemljišča in naselja. Ob neugodnih vremenskih pogojih in najintenzivnejšem obratovanju se zaprašujejo izpostavljeni predeli naselja Drtija, z vetrovi pa se prah raznese tudi na sosednja naselja, kot so Moravče, Češnjice, Zalog, Ples. Poleg tega podjetje obratuje tudi izven delovnega časa: ponoči, med vikendi in prazniki, kar je še posebno obremenjujoče za prebivalce v neposredni bližini podjetja. Dodatno skrb vzbuja podatek, da je na ogroženem območju registriranih nekaj ekoloških kmetij, s čimer so posredno ogroženi tudi potrošniki s širšega območja.

visoki oblaki prahu (foto arhiv J.Kočar)

Na območju izkopa je bilo doslej izkrčeno 5 ha sekundarnega gozda, ki je najuspešnejši regenerator v degradiranem okolju. T. i. sanacija, ki jo izvaja podjetje ob podpori državnih ustanov, je v resnici najbolj barbarska degradacija, ki z zdravljenjem okolja nima nič skupnega. Številni inšpekcijski pregledi do dandanes niso ugotovili večjih nepravilnosti, še več, eden zadnjih inšpektorjev je v svojem poročilu javno objavljenem v lokalnem časopisu spomladi 2017 pisal celo o vzornem poteku del. Na izdajo OVS s strani ARSO se običajno čaka leto dni. V primeru obstoječega dovoljenja pa je bilo le-to izdano celo pred vložitvijo zahtevka s strani podjetja, kar med drugim kaže na neodgovorno ravnanje okoljskega ministrstva.

Po desetletju intenzivnega kopičenja več stotisoč ton odpadkov, hrupu in širjenju prašnih delcev po dolini ter uničevanju regionalnih in lokalnih cest s težkimi tovornjaki, so krajani spomladi 2017 ustanovili Ljudsko iniciativo Moravče (LIM). Zahtevali so, da se celostno razišče in predstavi vplive degradacije na okolje in njene morebitne učinke na zdravje lokalnega prebivalstva. Hkrati so zahtevali, da se nemudoma ustavi destruktivne dejavnosti podjetja, vsaj dokler se z ustreznimi raziskavami ne dokaže neškodljivosti njegovega delovanja.

Na pobudo Ljudske iniciative Moravče je RTV Slovenija v oddaji Tednik dne 13. 2. 2017 predstavila obstoječo problematiko. V TV prispevku se je vidno razjarjeni župan, kot da mu je več do podjetja kot do lastnih občanov, obvezal, da bo občina naročila in plačala raziskavo deponiranih materialov oz. njihovega vpliva na okolje. Podoben prispevek je bil objavljen nekaj tednov za tem tudi na spletni strani Pop TV.

Do obljubljene raziskave je dejansko prišlo. Vzorčenje deponiranega materiala je izvedel Geološki zavod Slovenije (v nadaljevanju GeoZS) iz Ljubljane, za katerega se je tekom raziskave izkazalo, da za tovrstne dejavnosti nima priznane akreditacije, zato je odvzete vzorce moral poslati v analizo v akreditiran laboratorij na Češkem, ob tem, da sta v Sloveniji kar dva akreditirana inštituta. Dodatni dvom v delovanje GeoZS je ustvarilo spoznanje, da je v njem zaposlen bližnji sorodnik direktorja podjetja Termit. Kljub temu, da je vzorčenje potekalo ob prisotnosti članov Ljudske iniciative Moravče, njihove zahteve pri določanju odvzemnih mest niso bile v celoti upoštevane, temveč je le-te pogosto izsililo podjetje samo. Po osebnem posredovanju župana se za vzorčenje ni uporabil primerno velik rovokopač, ki je podjetju sicer na voljo, ampak manjši, ki je omogočil jemanje vzorcev le do globine 3–4 m. Šele po vztrajanju predstavnikov LIM in na predlog GeoZS je bilo opravljeno enkratno sondiranje do globine 9 m na območju, ki ga je določilo podjetje. Pri tem je neraziskano ostalo še ogromno terena, kjer je po mnenju številnih očividcev skrivnostno zakopanih veliko domnevno strupenih materialov in celo sodov s sumljivo vsebino.

Rezultati kemičnih analiz, objavljenih v poročilu GeoZS, ki so objavljeni tudi na svetovnem spletu, so pokazali, da se kljub inovativni reciklaži v bližnji potok Stražnica iztekajo strupeni izlužki z nevarnimi težkimi kovinami, kot so kadmij, aluminij ipd. ter z rakotvornimi organskimi spojinami, kot sta arzen, fenol ipd. Vse omenjene snovi lahko s časovnim zamikom povzročajo bolezni in zgodnejšo umrljivost prebivalstva. Podobni rezultati so bili tudi pridobljeni iz analize okoliških tal. Ekipa strokovnjakov z GeoZS je ob javni razgrnitvi rezultatov zagotavljala, da toksični izlužki v ničemer ne ogrožajo pitne vode, ker je podlaga pod deponijo nepropustna in le-ti odtekajo mimo vodnih zajetij. Toda kam? Po potoku Drtijščica v idilično rekreacijsko in za ribolov dragoceno Gradiško jezero in še naprej proti Domžalam in v Savo. Znano je, da so strupi v majhnih odmerkih, ki prihajajo počasi in pritajeno, nevarnejši, saj učinkujejo z zamikom in nepopravljivo.

Iz številk občinskega glasila »Novice iz Moravške doline«, ki je v političnem smislu navadno trobilo aktualne občinske oblasti, je prav lahko zaznati, da županu in svetnikom ni dosti mar za zdravje niti okolja niti sokrajanov. Nehumano, brezdušno in sramotno lomastenje kapitala v spregi s samouničevalnimi občinskimi in brezbrižnimi ter neodgovornimi vladnimi organi vztrajno spreminja zeleno Slovenijo v zastrupljeno smetišče. V ozadju nenasitnega pohlepa se skrivajo kratkoročne sebične koristi posameznikov, kar povzroča trajno škodo v okolju in v zdravju prihodnjih rodov. Še več, oblastniki s svojimi dejanji ustvarjajo sum na koruptivnost svojega početja.

Neposredne nevarnosti onesnaženega terena za zdravje ljudi se zelo dobro zavedajo vse pristojne institucije v državi, ki neuradno oz. strahopetno podpirajo delovanje LIM, medtem ko so uradno povsem na strani podjetja. Jasna priporočila podjetju za ograditev odlagališča je podal tudi izvajalec raziskave GeoZS. Kljub temu se ljudje po deponiji lahko še vedno prosto gibljejo, saj območje naivno uporabljajo za sprehajališče. Podjetje zaradi svoje brezbrižnosti in verjetne neekonomičnosti posega še vedno ni postavilo ograje, je pa močno poostrilo nadzor nad morebitnimi ogledi »nepridipravov« iz Ljudske iniciative Moravče, ki ga s svojim aktivizmom opazujejo in zbirajo obremenilni material. Deponije se nagonsko izogibajo občutljivejše živali. Pred leti sta v trstičju nekdanjega umetnega jezera, med krajani znanega pod ironičnim imenom Havaji, gnezdili dve družini črnih lisk. Že dve leti ni nobene, prav tako ni drugih večjih ptic, kot so sive čaplje in štorklje, kljub idealnim pogojem, ki jih je antropogeno mokrišče nudilo še pred desetletjem. Prav tako že več let ni druge divjadi, kot so fazani in srnjad. Zato je prav ironična ali pa cinična ocena lokalnega lovskega društva, katerega član je tudi vidni predstavnik podjetja, da deponija v ničemer ne škoduje stanju divjadi na obravnavanem območju, kot je bilo javno prebrano na že omenjenem zboru krajanov.

Po mnenju Ljudske iniciative Moravče je pokrajina kot prvinski izvor najpomembnejših naravnih virov, kot sta hrana in pitna voda, skupna dobrina, za katero je potrebna trajna skrb za prihodnje rodove. Če bi bili občinski svetniki izprašali svojo vest, bi jih velika večina morala odstopiti s svojih položajev, da o županu niti ne govorimo. Svoj lik poštenjaka je zapravil že takrat, ko je v obdobju svojega prvega mandata izigral krajane z zagotovilom, da dokler bo on župan, v Moravški dolini ne bo smetišča. (Slovenska kronika, RTV Slovenija, 2007)

Na javni razgrnitvi rezultatov v kulturnem domu v Moravčah konec maja 2017 je dr. Cvetka Ribarič Lasnik, priznana strokovnjakinja za sanacijo degradiranih območij s celjskega Inštituta za okolje in prostor (IOP), podala podrobno oceno rezultatov raziskave in širše problematike. Z njo je izpostavila številne nepravilnosti v delovanju podjetja in nadzornih organov in napovedala obvezno sanacijo obstoječega stanja.

Med člani ljudske iniciative prevladuje mnenje, da so potrebne dodatne raziskave vplivov na okolje zlasti na ozračje, vodovje, tla, rastline, živali in predvsem na zdravje ljudi. Poleg tega je potrebno vzpostaviti stalni monitoring zraka, preko katerega se v okolje domnevno raznaša največ škodljivih snovi. Na deponiji je potrebno izvesti podrobni pregled deponiranega materiala s primernim številom sondiranj. Poleg tega je podjetju potrebno omejiti nadaljnje delovanje in ga prisiliti v izvedbo primerne sanacije terena, vključno s postavitvijo zajetja in čiščenja izcednih voda. Poleg tega od občine pričakujemo sodelovanje z LIM in sprejetje in izvajanje trajnostno naravnanih razvojnih načrtov.

O zadevi so obveščene tudi nevladne okoljevarstvene organizacije, kot sta Umanotera in AA Green. Slednja je na zahtevo LIM vstopila v postopek izdajanja novega OVS podjetju s strani ARSO kot stranski udeleženec. Postopek je tik pred svojim iztekom. V posmeh prizadevanjem krajanov za zmanjšanje onesnaževanja je podjetje vložilo vlogo za izdajo novega OVS, s katerim namerava predelati in odložiti 125.000 ton materiala na leto, kar je za četrtino več od obstoječe dovoljene količine, ob tem, da ga je bilo doslej odloženih že blizu 900.000 ton. Ob dejstvu, da je bilo na območju peskokopov odpeljanih že 3,6 milijonov ton kremenovega peska in naravnih zemljin, je prostora za sporno početje podjetja še veliko. Še več, v neposredni bližini Moravč se odpirajo novi peskokopi celo v neposredni bližini Osnovne šole Jurija Vege Moravče in vodnega zajetja. Ni skrivnost, da ima podjetje rudarske pravice na širokem pasu zemljišč, ki kot obroč obdajajo naselje Moravče. V načrtu za izkoriščanje se lahko znajdejo še območja naselij Straža, Serjuče, Rudnik, Češnjice itn. Pri tem ni zagotovljeno, da se ne bo v prihodnosti tudi v nove izkope pod pretvezo ekonomičnosti proizvodnje vozilo spornih materialov. Tudi če odmislimo negativne učinke industrijskih odpadkov, predstavljajo izkopi sami grob poseg v pokrajino in močno kazijo njeno podobo. Za bodoči razvoj občine, ki bi moral biti usmerjen v razvijanje trajnostnih oblik gospodarjenja, kot je npr. podeželski turizem, pomenijo nadaljnje dejavnosti podjetja pravo katastrofo. Moravška dolina je do nedavnega imela najboljše pogoje za razvoj podeželskega turizma. Zdaj pa obstaja velika bojazen, da je bilo naravno bogastvo regije, s katerim se ponaša in trži na nacionalni ravni, v pičlem desetletju trajno zapravljeno. V zavesti ljudi se je dobršen del nekdaj »zelene« Moravške doline preobrazil v opustošeno industrijsko pokrajino. Spoznanje o ogroženosti naravnih virov in zdravja ljudi, predvsem pa otrok, bo negativno vplivalo tudi na nadaljnji demografski razvoj in ceno nepremičnin. Že samo zaradi tega občani Moravč ne bi smeli biti več ravnodušni do tega problema. Prihaja čas, ko bo potrebno vpletene akterje postaviti pred odgovornost. Skupaj bomo zmogli.

"Havaji", zelena dolina, kot je nekoč bila (foto arhiv: J.Kočar)

Written by: Dr. Jurij Kočar, predstavnik Ljudske iniciative Moravče